Sploh ni pomembno, s čim se ukvarjaš in kaj počneš, odrekanje je sestavni del življenja. Prej ko se s tem sprijazniš, laže shajaš. Ko se spomnim, kako je bilo, pomislim na to, da mi je bilo najbolj grozno, ker sem se kot deklič morala odpovedati nedeljskemu Živ-žavu na televiziji. Mrzli dnevi in na splošno zimske razmere me niti niso toliko motili kot 20 minut zamujenih risank. Treningi so počasi postali del življenja, mojega otroštva in pozneje mladosti. Velikokrat me vprašajo, ali bi ponovila isto pot. Vedno jim odgovorim pritrdilno. Bi, z največjim veseljem, vendar v takem obsegu in s takšnim načinom kot takrat. Odraščala sem v čudovitem okolju, čeprav med fanti, ki sem jim bila kot sestra.  Z večino imamo takšen odnos še zdaj.

Borbenost

Bili so zaščitniški do mene, kljub temu pa sem se v njihovem krogu morala naučiti borbenosti, kar mi je zelo pomagalo tudi v nadaljnjem življenju. Iz povprečne smučarke med takrat pionirskimi vrstami sem kljub hujšim poškodbam z leti vedno našla stik z vrhom.

Nekaj me je močno gnalo naprej. Nikoli si nisem postavljala ciljev, ki niso bili nedosegljivi. Sem pa z neverjetno voljo in mislim, da bi lahko rekla tudi pogumom, premikala ovire do postavljenega cilja. Pa ne le v športu, ampak zaradi športa, saj me je izoblikoval v človeka, ki je marljiv, zna iti čez mejo, se ne ustraši ovir, ve, kaj hoče, in si upa sanjati ter ve, da se sanje lahko tudi uresničijo, le pravi način moraš najti.

Leta odrekanja

Koliko sem dosegla in kaj bi še lahko, če … zdaj ni pomembno. Kljub temu pa so leta odrekanja, neskončnih voženj po avtocestah, mlatenju po količkih in času od družine in prijateljev pustili svoj davek. Ne morem reči, da sem smučanje po koncu kariere zasovražila, mirno pa lahko zatrdim, da nisem imela nobene želje preživljati zimskih počitnic na snegu. Minila so leta, da sem ponovno stopila na smuči.

Špela Pretnar

Smučanje po koncu kariere

Na prve zimske počitnice, kakšnih 10 let po končani karieri, sem odšla brez smučarske opreme in za to res ni primernega izgovora. Pozneje sva s sinom marsikateri konec tedna preživela na smučeh, nobeden od naju s kakšnim posebnim veseljem in všeč mi je bilo tako. Se pa časi na srečo spreminjajo. Ne zgodi se mi, da stojim v vrsti za vlečnico, preden prižgejo naprave, in tudi zadnja se ne pripeljem v dolino, je pa res, da vsako leto bolj uživam. Ni izključeno, da bom mogoče že letos odšla za kakšen dan smučat sama.

Nova generacija talentov

Sem pa neizmerno vesela, da sem dobila priložnost sodelovati z novim smučarskim rodom. Čisto po naključju sem pred tremi leti začela sodelovati s Smučarsko zvezo Slovenije. Nova generacija deklet in fantov me je kmalu popolnoma prevzela. Vsi spomini so bili naenkrat tako sveži in živi, kot da ne bi minili dve desetletji od moje kariere. Iz svojih izkušenj, napak, dobrih in pametnih odločitev poskušam novemu rodu smučarjev stvari nekoliko olajšati. To počnem s takim veseljem, da včasih presenetim samo sebe. Pri tem vidim, kako rada imam ta šport, koliko mi je dal in koliko naučil. Stvari, ki mi pridejo prav vsak dan.

Odkrila sem tudi, da še vedno znam odpeljati dober zavoj, rekreativni, seveda. Popolnoma mi je jasno, da moje telo ne zmore več tega, kar je včasih. Glava bi želela nekaj, na srečo pa dobro odigra tudi tisti del, ko je treba prižgati varovalko, ki me na koncu pripelje do želenega cilja.

Tudi ko moj poklic ne bo več zahteval tega, da stojim v cilju tekem alpskega smučanja, me boste tam lahko srečali in tudi smučala bom verjetno vsako leto več. In če sem si v svojih zrelih letih priznala, da imam ta šport neskončno rada, bom mogoče vsako leto laže šla tudi na nogometne tekme in z večjim veseljem spremljala male nadobudne Ronalde in Messije …

Špela Pretnar,

nekdanja smučarka slovenske alpske reprezentance in dobitnica več odličij.