Ambasadorka dobre volje

Anamarija Lampič, ena izmed najboljših smučarskih tekačic na svetu in najboljša šprinterka sezone 2020/21.

Anamarija Lampič je posebno dekle. Je poosebljenje življenjske energije, pozitivizma in veselja. Zdi se, kot da si ves čas prepeva tisti razigrani verz iz Kekčeve pesmi: “Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh …”

A njena dobra volja ima trdne temelje. To so ure garanja in na tisoče kapljic znoja, s pomočjo katerih je svoj talent izklesala do popolnosti, zgradila tisto najbolj zdravo obliko samozavesti in postala ena izmed najboljših smučarskih tekačic na svetu. Doslej je zmagala na treh tekmah Svetovnega pokala, v svoji zbiirki ina srebrno in dve bronasti medalji s svetovnih prvenstev, poleg tega pa njeno vitrino krasi mali kristalni globus za najboljšo šprinterko sezone 2020/21.

Anamarija Lampič izvira iz športne družine, saj je bil njen oče uspešen kolesar, njen mlajši brat pa je tudi uspešen smučarski tekač. Zato sploh ni čudno, da ima šport dobesedno v krvi. Prisega na aktivni življenjski slog. Kadar ne teče na smučeh, teče v supergah, hodi v hribe, vesla, rola, kolesari. S tega vidika je prava ambasadorka zdravega načina življenja.

Bi se strinjali, da je športe možno deliti na garaške in uživaške?

Ja, zagotvo. V katero skupino določen šport spada, je v glavnem stvar subjektivne izbire vsakega posameznika.

Kakšen je s tega vidika po vaši oceni smučarski tek?

Smučarski tek se deli na poletni in zimski del. S pripravami začnemo 1. maja in potem garamo vse poletje do začetka novembra. V trening vključujemo tudi druge športne aktivnosti. Najtežji trening pridejo na sporedu jeseni.

Iz tega očitno sledi, da je zima pravzaprav uživaški del?

Ja, na nek način to drži. Zelo prijetni so tudi meseci takoj po koncu sezone, ko se lahko ukvarjamo s športi po lastnem izboru. Bolj ko gre proti jeseni, bolj natempirano je vse skupaj. Zima je neke vrste nagrada, še posebej tekme, na katerih lahko pokažeš, kako dobro si treniral v pripravljalnem obdobju.

Se spominjate trenutka v vašem otroštvu, ko ste dokončno vedeli, da je smučarski tek vaša prva športna izbira?

Zame je šport že od nekdaj igra. Tako je bilo na začetku, ko sem kot otrok spoznala tek na smučeh in tako je še danes. Morda je trenutno to nekoliko bolj resna igra, ampak še vedno želim pri vse skupaj čim bolj uživati. Ko mi to ne bo več v veselje, ko bom šla na trening s težkim srcem, bom brez težav sama sebi rekla, da je bilo dovolj in si bom poiskala nekaj drugega. Pač nisem človek, ki bi lahko počela nekaj, kar mi ne bi bilo všeč. Ampak zaenkrat še nič ne diši po tem, ker mi je smučarski tek še vedno v neizmerno veselje.

Koliko vam je na vaši športni poti pomagalo dejstvo, da ste odrasli v športni družini?

Starši so tisti, ki otrokom dajo zagon, da se ukvarjajo z določenimi aktivnostmi. Nekateri prisegajo na šolo, drugi na šport, tretji na umetnost in kulturo. Sama sem zelo vesela, da sem odrasla v družini, kjer se vse vrti okoli športa. Tudi ko bom imela svoje otroke, jih bom spodbujala v različne aktinvosti. S tega vidika sem očetu in mami zelo hvaležna, da sta se v športnem smislu veliko ukvarjala z nama, da smo bili veliko v naravi …

Ste imeli kot otrok kakšne vzornike?

Ja, seveda. Od malega sem gledala šport. Glede na to, da je bil oče kolesar, smo gledali najboljše kolesarske ase. Kasneje se je na program seveda uvrstil tudi smučarski tek.

Med smučarskimi tekači sta mi bila v navdih Petra Majdič in Peter Northug, med kolesarji pa sta bila takrat zelo priljubljena brata Andy in Franck Schleck.

Številni vrhunski športniki se pritožujejo zaradi zamujene mladosti, pravijo, da so bili prikrajšani za tiste drobne življenjske radosti, ki jih prinašajo najstniška leta. Nekako se zdi, da v vašem primeru ni bilo tako?

Mama in oče sta mi že kot deklici dopovedala, da kajenje, pijača in druge razvade nimajo ničesar skupšnega s športom. Že zelo zgodaj mi je bilo jasno, da če hočem postati uspešna športnica, moram nekaterim stvarem enostavno reči: Stop! Tudi sama sem imela trenutke, ko so moji vrstniki hodili na zabave, jaz pa sem imela druge načrte. Saj sem šla tudi sama kdaj z njimi, ampak nikoli nisem mislila, da sem za kaj prikrajšana. Včasih sem se celo izgovorila, da ne morem iti na zabavo, ker mi mama ne pusti.

Vam je bil šport že takrat v tak užitek, da vam mladostniške razigranosti ji bilo težko žrtvovati?

Imela sem srečo, da sem imela tudi v športu zelo dobre prijatelje, pa tudi z bratom sva se dobro razumela. Bili smo res super klapa in tudi na treningih smo znali ustvariti prijetno in zabavno vzdušje. To je bilo zelo pomembno. Zato nisem imela potrebe po pogostih zabavah.

Vaš šport vas je popeljal na prekrasno potovanje po svetu. Katera je vaša najljubša postaja Svetovnega pokala?

Res je, da veliko potujemo, ampak to so drugačna potovanja. Ponavadi se takoj z letališča odpravimo v hotel, kjer je vse podrejeno čim boljši predstavi na tekmi. Za kulturo in oglede mest v resnici nimamo časa. Seveda pa vidiš in opaziš druge kraje in druge običaje. Mene pa tako in tako zelo privlači narava. Morda bi izpostavila Kanado, kjer se mi je zdelo vse zelo drugače.

Kaj pa Skandinavija kot zibelka nordijskega smučanja. Tam so zimski športi pomemben sestavni del njihovega načina življenja, kulture in tradicije?

Skandinavija je res nekaj posebnega. Švedske, norveške in finske tekme vedno privabijo izredno veliko ljudi, ki taborijo, si zakurijo ogenj in si pripravijo pravo zimsko zabavo. Lani sem prvič tekmovala na Holmenkollnu nad Oslom, ki je korda najbolj posebna postaja svetovnega pokala. Tam ljudje navijajo za vse tekmovalke. Vsi poimensko poznajo nastopajoče in jih spodbujajo.

Sezona 2020/21 je bila zaradi pandemije povsem drugačna. Kako težko se vam je bilo pripraviti in prilagoditi na nove razmere?

Mislim, da smo se kar v redu prilagodili. Veseli smo bili, da so se tekme odvijale bolj ali manj normalno. Na nek način smo se sprijaznili z dejstvom, da ni bilo navijačev, da je bilo vse skupaj bolj tiho.

Je lažje tekmovati z ali brez gledalcev?

Gledalci so vsekakor spodbuda. Ko sem bila mlajša, sem mogoče imela nekaj treme, ampak sedaj pa raje tekmujem, če slišim spodbudo navijačev. Ko si starejši in ko se na vse skupaj navadiš, tudi trema in živčnost mineta.

Smučarski tek velja za enega izmed najbolj napornih športov. Kako težko je zdržati celotno sezono?

Odvisno od tempa tekmovanj. Letos je bilo na nek način vse nekoliko bolj sproščeno. Do svetovnega prvenstva je bila motivacija na vrhuncu, v tistih zadnjih tekmah pa so mi misli kdaj ušle k počitnicam.

Vas je v dosedanji karieri kdaj imelo, da bi vse poslali h vragu?

Niti ne. So pa trenutki in dnevi, ko sem bolj utrujena, ali je zunaj slabo vreme. Takrat morda nekoliko prilagodim program treninga. Vedno je najtežje začeti, se obleči in se odpraviti ven. Potem vse steče.

Pred vami je zagotovo uspešna športna kariera športnice. Vam je kateri od uspehov v dosedanji karieri še posebej pri srcu ali vse dojemate enako?

Prve zmage nikoli ne pozabiš. Zelo poseben trenutek je bil tudi na svetovnem prvenstvu, ko sva s Katjo Višnar osvojili srebrni medalji. Zelo lepo je bilo tudi, ko sva z Evo Urevc dosegli prvo zmago.

Si po koncu sezone privoščite kakšen odklop in oddih ali takoj začnete razmišljati o naslednji zimi?

Po navadi si po kakšni pomembni tekmi kupim letalsko vozovnico in se z mislimi za kakšen trenutek preselim v tople kraje, vseeno pa vedno ohranimi koncentracijo do konca sezone.

Kateri so poleg smučarskega teka še vaši športi?

Uf, kar veliko jih je. Zelo radam kolesarim, hodim v gore, tečem, veslam, rolam …

Vas morda mika udeležba na kakšnem maratonu ali polmaratonu?

Glede na to, da je Radenska naš sponzor, se vsako pomlad udeležim maratona v Radencih. Prva leta sem tekla na deset kilometrov, zadnja tri leta pa se udeležujem polmaratona. Vsako leto se skušam čim bolj pripraviti. Pred lani sem 21 kilometrov pretekla v času 1:35.

Tudi po vaši zaslugi je tek na smučeh je v Sloveniji iz leta v leto bolj priljubljen. Je celovita vadba za zdravo telo in misli. Kako gledate nanj kot na rekreativni šport?

V času korone, ko so bila smučišča zaprta, se je zelo veliko ljudi začelo ukvarjti s smučarskim tekom. To je šport, ki aktivira vse mišične sklope, predvsem pa je odličen za glavo. Morda nismo takšni navdušenci kot Skandinavci in pri nas nimamo toliko prog kot na severu Evrope. Ampak tudi pri nas na Pokljuki, v Ratečah in še kje so izvrstni pogoji, proge pa so splejane v prelepi naravi. Zato upam in si želim, da se bo še več Slovencev odločilo za smučarski tek.