Povzetek

Na tisoče ljudi vsakodnevno prečka eno najlepših ravninskih poti, po kateri bi lahko stekli. Žal ne vedo za njo, da je tam, tako blizu in tako lepa. Ko se peljete med Ljubljano in Mariborom po napornih službenih obveznostih in prečkate reko Savinjo se spomnite, da bi lahko naredili postanek, da bi si vaš konjiček odpočil, vi pa si privoščite tek po nabrežini Savinje proti Celju in si prav tako odpočili od dolgih sestankov in mučnega sedenja.

Avtocesto zapustite na izvozu Šempeter. Če ste se peljali iz ljubljanske smeri, na prvem križišču zavijete desno proti Preboldu in Šempetru. Kmalu pripeljete do krožišča, ki ga zapustite na drugem izvozu proti Preboldu. Že čez 180 metrov, malo pred mostom, zavijete levo dol proti kampu Latkova vas. Tam lahko pustite avto in se povzpnete na nasip, ki objema reko z namenom, da ob obsežnih padavinah ne bi poplavljala. Prav ta nasip nam tekačem ponuja lepo urejeno pot vse do Celja in nazaj, kar skupaj znese 28 km.

Savinja je najdaljša slovenska reka, ki teče izključno po Sloveniji in je dolga 102 kilometra.

Pa stecimo tudi mi vsaj del njene poti. Usmerimo naš korak proti Celju. Čez 2,7 km pritečemo do prvega mostu v Šeščah. Nadaljujemo naravnost po levem bregu Savinje. Čez 4,5 km pritečemo do ribnika Vrbije, ki je sicer po površini za približno 10-krat manjši od Blejskega jezera a so v njegovi okolici odkrili kar 170 različnih vrst ptic. To priča, da je tu posebno naravno okolje, ki je pogosto poplavljeno, saj je objeto med reko Savinjo in strugo, ter je kot tako skrito pred urbanizacijo in intenzivnim kmetijstvom.

Na 6. kilometru pridemo do mostu pri Grižah. Na 7,4 kilometru čez kratko leseno brv prečkamo Podvisnko strugo. Ta struga je sicer dolga kar 14 kilometrov. Nastala je zaradi živahnosti Savinje, ki skozi leto zelo spreminja višino vodotoka, za kar je bila kot taka neuporabna za mline in žage. V želji po njeni neusahljivi energiji, pa so del Savinje odvedli v strugo ob kateri so postavili številne žage, mline in tudi elektrarno. Danes, ko ob strugi ni več mlinov niti žag, elektrarna pa tudi že od leta 1947 ne obratuje več, struga še vedno teče.

Na 8. kilometru pritečemo do mostu med Kasazami in Petrovčami. Na 10,5 kilometru pritečemo do ozkega visečega mostu čez Savinjo. Na 12,5 kilometru pritečemo do Špice. Tu se v Savinjo izteka potok Koprivnica. Svoj dom imajo tu tudi kajakaši, o čemer pričajo brzice in označena proga. Če smo žejni, si lahko v njihovem gostišču privoščimo okrepčilo.

Ne zadržujmo se predolgo, pojdimo raje naprej. Prečkajmo brv čez potok, pošpegajmo levo, kako je kaj s celjskim bazenom. Na 13 kilometru smo pri mostu na Čopovi ulici. Na 14 kilometru pa smo pri novi brvi čez Savinjo, ob kateri je postavljen kip Splavarja, ki je delo kiparja Borisa Kalina. Splavarji so po reki Savinji spravljali les tudi vse do Beograda. Ko so razstavili splav in prodali les, so se nazaj domov odpravili peš. Mi smo prišli do sem in tudi mi se odpravimo veselo nazaj.

Avtor prispevka: Urban Praprotnik, tekaški trener Intersport

Tekaška pot ob Savinji, Google Maps oris poti