Tek
Obujem se, zavežem si vezalke, odprem vrata in stečem v belino. Kot že velikokrat, le da sem si ta tek precej bolj zapomnil. Zakaj?
Čez noč je zapadlo za prst ali dva svežega snega. Prvi januar je, mrzlo, belo in tiho. Uživam v jutru. Že od nekdaj me noč hitro uspava, jutro pa zgodaj zbudi. Morda je razlog to, da sem pri 17 letih rekel alkoholu ne, hvala. Mlad in naiven sem takrat prejšnjo noč spil preveč, ves naslednji dan pa mi je bilo tako hudo in žal, da sem si prisegel, da si tega ne dovolim nikoli več. Brez alkohola pa toliko teže najdeš razlog, da bi si kratil spanec. Tako me celo praznovanja novih let ne ohranijo budnega zelo pozno v noč. Zato so jutra 1. januarja kot nalašč, da tečem, kadar večina še spi.
Prvi zimski tek
Cesta je prazna in le nekaj sledi avtomobilskih gum se je odtisnilo v tanko plast beline, svetloba je nežna, zrak pa oster. Postane mi žal, da se nisem oblekel topleje. Pred mano je dolga pot vse od Prebolda na Mrzlico in nazaj. Skupaj okoli 29 kilometrov. Gor sem že tekel prej, a tokrat prvič pozimi. Pot me pelje po cestici sredi ozke dolinice zlagoma navzgor vzdolž potoka. Po dobrih dveh kilometrih sem končno prijetno ogret.
Vsak začetek je težak
Na petem kilometru cestica prekriža potok in se od tam odločneje poda gor proti prelazu Podmeja. Ritem se upočasni, pogled se skrajša, dih poglobi, na obrazu pa občutim pot. Kje je tisto zmrzovanje na začetku? Vztrajno nadaljujem iz ovinka v ovinek, ki se skoraj zavije čez samega sebe, se skoraj že pregrevam in potim pod vetrovko. Odlašam s tem, da bi si jo slekel, morda zaradi začetnega mraza. Ko si vetrovko končno slečem, pa ugotovim, da sem jo imel oblečeno čisto predolgo. Zdaj imam namreč majici s kratkimi in dolgimi rokavi že čisto premočeni, pod volneno kapo pa tudi premočene lase. Tako premočenemu mi je brez vetrovke in kape premrzlo. Najdem vmesno rešitev, vetrovko si z zadrgo le na pol odprem, kapo pa dajem gor in dol.
Malo pod prelazom Podmeja na približno desetem kilometru zavijem levo proti Mrzlici. Cestica je na nekih delih zelo strma in žal tudi drseča. Zato raje tečem kar ob njej, pa čeprav se mi korak udira v sneg. Do sem sem imel nogavice suhe, zdaj pa imam zaradi stopljenega snega še te namočene.
Trasa se z vmesnimi položnimi, skoraj ravninskimi deli postopoma dviga in dviga. Vsak strmejši del me dodatno ogreje, ravninski del spet nekoliko ohladi. Ko pritečem do planinske koče, nadaljujem kar strmo naprej proti vrhu, da grabim veje grmičevja ob potki. Le zakaj sem se odločil, da moram čisto na vrh? Teh zadnjih 100 metrov ni čisto nič tekaških, vsaj danes ne, ko sem brez prave oporne točke za noge. Ampak vrh je vrh, je kot pika na i. Sklonjeno zrem v tla, da bom le prišel na vrh z razgledom, ki je 1122 metrov nad morjem. Ob jasnem vremenu se vidi vse do Triglava. Danes ne. Zadovoljim se s tem, da res ne vidim prav daleč, a da vem, da v črti med mano in Triglavom ni nič višjega. Zaradi močnega vetra, ki me na vrhu Mrzlice zmrazi, grem hitro naprej. Ne nazadnje sem šele na polovici poti. Ker me čaka večinoma spust, se mi zdi, da bo šlo od zdaj vse toliko laže. Veter čedalje bolj brije. Spust zahteva od mene precej manjše naprezanje kot vzpon. To mi ugaja. Samo spretno moram postavljati noge, da ne zdrsnem, se ne spotaknem.
Blažen občutek po teku
Premočena oblačila me v mrzlem vetru začenjajo čedalje bolj mraziti. Dobri dve uri sem že na poti. Prsti na rokah si želijo rokavic, čelo si želi suhe kape. Čedalje bolj razmišljam o hrani. Iz kilometra v kilometer bolj hrepenim po toploti. Bolj kot sem podhlajen in podhranjen, višjo vrednost ima topel dom. Tečem, samo da tečem, ker me hoja ohlaja in upočasnjuje. Omotičen se spodbujam in odštevam zadnje kilometre poti. Tri, dve in ena. Še zadnjih nekaj metrov. Z otrdelimi prsti potisnem ključ v ključavnico in ga poskušam obrniti. Kot da podhlajeni prsti niso moji in me ne ubogajo. Čakam pred vrati in zmrzujem. Z obema rokama mi po petem poskusu le uspe zbrati toliko moči, da odklenem. Vstopim in s toploto me preplavi zmagoslavni občutek odrešitve.
Babica mi je vedno, ko sem odhajal od doma, rekla: »Urban, ostani raje doma.« Ja, preostanek dneva bom res ostal doma, ker danes zelo dobro vem, da je topel dom neprecenljiv. Ampak da to res vem, sem moral zjutraj od doma, sem moral zmrzovati, sem moral doživeti skoraj popolno izčrpanost zalog sladkorja v telesu. Pod toplim tušem si počasi ogrevam podhlajeno telo. Skuham si čaj, ga sladkam in ga v postelji srkam pokrit z debelo odejo. Jem banane in čokolado. Občutek izčrpanosti me napolnjuje s pomirjenostjo počitka. To je blažen občutek.
Primerna oprema za tek med snežinkami
Tega občutka se spominjam še zdaj, pa je od takrat minilo že okoli 20 let. Vem tudi, da bi se takšnega dolgega teka v takšnem vremenu lotil drugače. S seboj bi vzel nekaj sladkega. V planinski koči bi si privoščil najmanj čaj. Oblekel bi se v več tankih plasti iz materialov, ki manj vpijajo vlago in bi si jih sproti po potrebi pravočasno slačil in oblačil. Izbral bi toplejše podložene tekaške hlače. V mrzlem vremenu včasih dodam tem hlačam še ene dodatne tanjše. V hladnem tudi rad tečem s širokim večnamenskim trakom, s katerim si zaščitim vrat. Ko mi je pretoplo, pa si ga ovijem okoli zapestja. Ta trak tudi rad uporabim kot tanjšo kapo ali, če je topleje, kot trak okoli glave. Kadar je zares hladno, je topla volnena kapa še vedno prva izbira. Pri njej sem le bolj pozoren, da jo slečem, takoj ko začutim, da se začenjam pod njo potiti. Rokavice so zame tudi nujne. Obul bi se v tekaške copate z membrano, ki odbija vodo, in seveda bi za tek v snegu izbral tiste, katerih podplat ne bi bil zlizan. Ja, pravo vrednost stvari človek spozna, kadar preizkusi njihovo pomanjkanje.
Urban Praprotnik, tekaški trener INTERSPORT, prof. šp. vzgoje
