Smučarski skoki so že od nekdaj »slovenski« šport. Pohvalimo se lahko s številnimi uspehi, ki nas uvrščajo med največje skakalne velesile. Imamo Petra Prevca, Primoža Peterko, Primoža Ulago, Roberta Kranjca, Francija Petka, Roka Benkoviča in številne druge ase, ki so nam priborili kristalne globuse ter medalje z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev.

Ampak še večjo težo kakor ti številni uspehi nam daje Planica. Lahko bi jo razglasili za enega naših najbolj prepoznavnih zaščitnih znakov. Zaradi nje imamo posebno mesto na nordijskem zemljevidu in zaradi nje se nam Norvežani pa tudi Avstrijci in Nemci klanjajo, hkrati pa jih razjeda ljubosumje … Planiška letalnica bratov Gorišek še vedno velja za mati vseh skakalnic. Kulm, Harrachov, Oberstdorf in Vikersund to le težko priznajo. Ampak tako pač je.

V Planici je bilo doseženih kar enainštirideset svetovnih rekordov, v Oberstdorfu dvajset, v Vikersundu pet, na Kulmu trije in v Harrachovu dva.

Simbol junaštva

Če jo izvzamemo iz srednjeevropskega konteksta, kjer smo na smučarske skoke že tako navajeni, da jih jemljemo kot nekak samoumevni sestavni del zimskih radosti, lahko ugotovimo, da so vsakoletni poleti s planiške velikanke eden največjih športnih spektaklov sploh. Tisti, ki ste kdaj stali na vrhu zaletišča, gotovo veste, kaj imamo v mislih.

Tisti suhi fantje, ki se s čudno dolgimi smučkami in v pisanih kombinezonih vržejo v globino, namreč premorejo neskončno junaštvo. Morda na tleh delujejo nekoliko nerodno, a v zraku so moderni Dedali in Ikarusi. Hkrati so utelešenje pradavne človekove želje, da bi letel kot ptič. Na tisti strmini smučke pospešijo hitreje kakor ferrari, le nekaj sekund je potrebnih, da števec pokaže trimestno številko. Medtem ko na telo delujejo gromozanske sile, dobrih dvesto metrov »frčijo po luftu«, srečno pristanejo in se v telemarku priklonijo občinstvu. Pa ne samo to, poleg tega je potrebno še popolno obvladanje telesa in najrazličnejših zunanjih vplivov, predvideti je treba tudi najmanjšo sapico vetra, drugače se lahko res slabo konča. Ni čudno, da so še Avseniki zapeli od veselja: »Planica, Planica, snežna kraljica …«

Mejniki

Najpomembnejši mejniki v zgodovini smučarskih skokov so povezani s Planico. Tam v dolini pod Poncami, v najbolj zahodnem vogalu Gorenjske, so padali svetovni rekordi. Tam je leta 1936 Sepp Bradl postal prvi človek, ki je presegel magično mejo sto metrov. Skoraj šestdeset let pozneje, natančneje leta 1994, je Finec Toni Nieminen podvojil njegov podvig in pristal pri 203 metrih.

Nordijski raj

A Planica še zdaleč niso le skoki. Dolina pod Poncami je namreč pravi raj nordijskega smučanja. V okolici skakalnic so namreč urejene smučarsko-tekaške proge, ki so speljane v prekrasnem naravnem okolju. Vse skupaj dodatno popestri sodoben nordijski center, kjer se nahaja tudi zanimiv muzej. Obisk Planice je privlačen tudi poleti. Takrat smuči zamenjajo pohodniški čevlji. Tisti najbolj adrenalinsko zagnani pa se bodo povzpeli na vrh letalnice in se v dolino spustili po fascinantnem zip-linu, na katerem bodo deležni podobnih občutkov kot smučarski orli.

Planica je s svojo naravno lepoto in vrhunsko inftastrukturo prepričala tudi vodilne može mednarodne smučarske organizacije FIS, ki so ji za leto 2023 zaupali organizacijo svetovnega nordijskega prvenstva.