Ivica Kostelić: Intervju z enim izmed najboljših smučarjev vseh časov

Skupaj z očetom Antejem in sestro Janico ste soustvarili eno izmed najbolj nenavadnih in hkrati eno izmed najlepših smučarskih zgodb v zgodovini. Kako danes, ko je minilo že nekaj let, odkar ste profesionalne smuči postavili v kot, gledate na svojo kariero, v kateri ste dosegli tako rekoč vse, kar se doseči da?

Ko razmišljam za nazaj, se tudi meni naša zgodba zdi povsem neverjetna. Glede na to, od kod smo prišli in v kakšnih pogojih smo trenirali, smo prišli res daleč. Na naš uspeh je nedvomno vplivalo precej dejavnikov. Verjetno smo imeli tudi nekaj sreče. A dejstvo je, da smo za uspeh res trdo delali. Oče je vseskozi vedel, kaj dela in kakšni so naši cilji. A v naših pogojih je bilo to res zelo težko.

Kako so očetove metode treninga vplivale na vašo samozavest?

Za očeta so takrat mnogi mislili, da je nor. A on je bil samozavesten in prepričan, da bova oba z Janico postala svetovna prvaka, kljub temu da okoliščine nikakor niso govorile v našo korist. Vsi vemo, da Hrvaška pred nama ni imela vrhunskih smučarjev. Poleg tega se je na Hrvaškem začela vojna. Spomnim se prigode z ledenika Molltal. Na sedežnici sem se peljal z nekim mladim slovenskim trenerjem, ki mi je dejal: »Veš, to, kar vi počnete na treningih, je precej staromodno.« Čeprav sam nisem vedel, kakšne so sodobne smernice, mi je to ostalo v glavi. A tudi sam sem se zavedal, da je naša pot drugačna. To je bila naša edina možnost, saj nismo imeli tako dobrih pogojev kot naši tekmeci. Nekako smo morali najti način, kako nadomestiti vse primanjkljaje.

Ampak na koncu se je vse skupaj obrnilo, tako da sta oba z Janico postala zelo trdni in samozavestni osebi, ki ju je zelo težko iztiriti?

Zagotovo. Na nek način sva utelešenje znanega reka: »Kar te ne ubije, te naredi močnejšega!« A dejstvo je, da smo vseskozi verjeli v trdo delo. Res je, da uspeha ni brez znanja in talenta, a končno piko na i vedno postavi trdo delo. Že kot otrok sem bil prepričan, da bo tisti, ki veliko trenira, zagotovo uspešen. Ta pristop me je zaznamoval. Nenazadnje mi je pomagal, tudi ko sem se vračal po številnih poškodbah. Poleg tega me je vse to naučilo potrpežljivosti. Morda se je vse skupaj dogajalo nekoliko bolj počasi, a vedno znova se je izkazalo, da rezultati pridejo.

Koliko so stari vaši otroci?

Starejši sin je star sedem let, mlajši pet. Punčki dvojčici pa imata leto in pol.

Se že kaj ukvarjajo s športom?

Kaj pa vem, nekaj že. Živimo na deželi. Starejša fanta malo igrata nogomet. In najstarejši tudi že smuča. Kar dobro mu gre in kar dobro je skoordiniran. Ampak na njih nikakor ne pritiskamo.

Osvojili ste veliki kristalni globus, poleg tega imate še pet malih, bili ste svetovni prvak, imate štiri srebrne olimpijske medalje, zmagali ste na 26 tekmah svetovnega pokala. Je iz te množice fantastičnih dosežkov možno izbrati najljubšega?

To so me že pogosto spraševali. A na to je skorajda nemogoče odgovoriti. Vsi dosežki so del človeka in zame so kot neke vrste otroci. Zato ne morem reči, katerega imam najraje. Morda je bila najbolj posebna moja prva zmaga, ki sem jo leta 2001 s štartno številko 64 dosegel v Aspnu. To je bila neke vrste prelomnica v moji karieri, zato ima poseben pomen. Novembra je od nje minilo že 20 let. Ta zmaga je prišla po težkih treh sezonah, v katerih sem bil več na rehabilitacijah kot na smučeh. Okoli sebe sem precej dolgo časa čutil same negativne misli. In ta tekma je bila nekakšna katarza. Seveda pa imajo vse ostale zmage tudi zelo lepe zgodbe.

Na vaši poti so vas pogosto pestile poškodbe, a ste temu navkljub razmeroma dolgo vztrajali v karavani. Kaj vas je gnalo naprej?

Oba z Janico sva imela toliko poškodb, da bi lahko na novo napisala anatomski atlas. Te poškodbe so zame največja šola. Prek njih sem spoznal, kako zelo rad imam smučanje. V času, ko nisem mogel smučati, sem neizmerno pogrešal gore in sneg. Vseskozi sem gledal ven proti vršacem. Takrat sem spoznal, da me žene iskrena ljubezen do smučanja, do gora, do tekmovanj.

Skupaj z Janico sta najbolj zaslužna, da se je Hrvaška uvrstila na smučarski zemljevid. Večina strokovnjakov je bila prepričana, da se bo ta pravljica začela in končala z vama. A temu ni tako. V kakšnem stanju je danes hrvaška smučarija?

Morda je najpomembnejši del najine zapuščine dejstvo, da naša reprezentanca še vedno dobro deluje. Dejstvo je, da Hrvaška ni najbolj smučarska država. A dejstvo je tudi, da imamo še vedno nekaj odličnih tekmovalcev. Če bi bila najina zgodba le nek izoliran primer, bi bilo vse skupaj brez vrednosti. Ta zapuščina je pomembnejša od najinih rezultatov. Vedran Pavlek je izjemen direktor reprezentance, ki je tudi v kriznih letih znal ohraniti dobre pogoje za trening. Zdaj imamo odličnega Filipa Zubčića, zadaj pa kar nekaj nadarjenih mladih smučarjev. In ta zgodba se še vedno nadaljuje.

Se je od vajinih časov na Hrvaškem povečalo tudi zanimanje za rekreativno smučanje?

Ne vem. Mislim, da je bilo temu tako že v časih Bojana Križaja in Roka Petroviča. Hrvati imajo smučanje radi že od nekdaj.

Kako pogosto danes smučate za svoje veselje?

Najraje imam smučanje po celcu in po ekstremnih terenih. To sem v času tekmovalne kariere najbolj pogrešal. Sedaj si to lahko privoščim bolj pogosto. V zadnjih letih je bilo nekaj res dobrih zim. Moj dobri prijatelj Matej Bradaškja iz Bovca odlično pozna terene okoli Kanina in Mangarta. Po njegovi zaslugi smo zadnjo zimo res veliko smučali v vaših krajih.

Gresta kdaj skupaj z Janico?

Sem ter tja. Janica v zadnjih letih smuča razmeroma malo. Morda je imela lani deset smučarskih dni. Jaz pa precej več, saj delam tudi z reprezentanco in sem res veliko na snegu. Zagotovo sem imel lani vsaj sto smučarskih dni.

Po koncu kariere ste se posvetili nekaterim ekstremistično športnim avanturam. Glede na to, da ste s smučmi prečkali tako Islandijo kot Grenlandijo, bi lahko sklepali, da vas zelo privlačijo severne dežele?