Alpsko smučanje

Piše:

Gregor Šket, ISI AKTIV JZ21, Intersport ISI (2022)

Večni zaljubljenec v gore in smučanje ter

eden izmed najboljših smučarjev vseh časov

IVICA KOSTELIĆ 

Ivica Kostelić je fascinanten človek in navdihujoča oseba. Je utelešenje najbolj žlahtne oblike naravne samozavesti, ki ima svoje korenine v znanju, talentu in trdem delu.

Skupaj z očetom Antejem in sestro Janico so ustvarili eno izmed najbolj zanimivih športnih zgodb. Dokazali so, da za uspeh ni pomembno od kod prihajaš, temveč kakšna je tvoja vsebina, kako močno bije tvoje srce in kako strastno ljubiš stvar, ki si se ji posvetil z dušo in telesom. Njegova največja športna ljubezen je smučanje. Ivica Kostelić je iz svojega smučanja ustvaril ep, v katerem se zmage prepletajo z bolečimi porazi in tisočerimi poškodbami. A prav po zaslugi ljubezni do smučanja se je vedno znal dvigniti iz pepela. V njegovi vitrini je 26 zmag s tekem svetovnega pokala, ima veliki kristalni globus in še pet malih, je svetovni prvak in štirikratni olimpijski podprvak. Je z naskokom najboljši moški smučar s področja bivše Jugoslavije.

Je zaljubljenec v naravo, navdušen jadralec, kitarist in zgodovinar. Je večplastna osebnost, ki navdušuje s svojimi nenavadnimi pogledi na življenje in šport. Danes je srečno poročen mož in oče štirih otrok. In še vedno zagrizen športnik, ki se spopada z ekstremnimi podvigi, kot so prečenje Islandije in Grenlandije s smučmi ter prečenje Atlantskega oceana z jadrnico.

Skupaj z očetom Antejem in sestro Janico ste soustvarili eno izmed najbolj nenavadnih in hkrati eno izmed najlepših smučarskih zgodb v zgodovini. Kako danes, ko je minilo že nekaj let, odkar ste profesionalne smuči postavili v kot, gledate na svojo kariero, v kateri ste dosegli tako rekoč vse, kar se doseči da?

Ko razmišljam za nazaj, se tudi meni naša zgodba zdi povsem neverjetna. Glede na to, od kod smo prišli in v kakšnih pogojih smo trenirali, smo prišli res daleč. Na naš uspeh je nedvomno vplivalo precej dejavnikov. Verjetno smo imeli tudi nekaj sreče. A dejstvo je, da smo za uspeh res trdo delali. Oče je vseskozi vedel, kaj dela in kakšni so naši cilji. A v naših pogojih je bilo to res zelo težko.

Kako so očetove metode treninga vplivale na vašo samozavest?

Za očeta so takrat mnogi mislili, da je nor. A on je bil samozavesten in prepričan, da bova oba z Janico postala svetovna prvaka, kljub temu da okoliščine nikakor niso govorile v našo korist. Vsi vemo, da Hrvaška pred nama ni imela vrhunskih smučarjev. Poleg tega se je na Hrvaškem začela vojna. Spomnim se prigode z ledenika Molltal. Na sedežnici sem se peljal z nekim mladim slovenskim trenerjem, ki mi je dejal: »Veš, to, kar vi počnete na treningih, je precej staromodno.« Čeprav sam nisem vedel, kakšne so sodobne smernice, mi je to ostalo v glavi. A tudi sam sem se zavedal, da je naša pot drugačna. To je bila naša edina možnost, saj nismo imeli tako dobrih pogojev kot naši tekmeci. Nekako smo morali najti način, kako nadomestiti vse primanjkljaje.

Ampak na koncu se je vse skupaj obrnilo, tako da sta oba z Janico postala zelo trdni in samozavestni osebi, ki ju je zelo težko iztiriti?

Zagotovo. Na nek način sva utelešenje znanega reka: »Kar te ne ubije, te naredi močnejšega!« A dejstvo je, da smo vseskozi verjeli v trdo delo. Res je, da uspeha ni brez znanja in talenta, a končno piko na i vedno postavi trdo delo. Že kot otrok sem bil prepričan, da bo tisti, ki veliko trenira, zagotovo uspešen. Ta pristop me je zaznamoval. Nenazadnje mi je pomagal, tudi ko sem se vračal po številnih poškodbah. Poleg tega me je vse to naučilo potrpežljivosti. Morda se je vse skupaj dogajalo nekoliko bolj počasi, a vedno znova se je izkazalo, da rezultati pridejo.

Včasih tudi ni bilo interneta, ki bi vas lahko odvrnil od začrtane poti?

Ja, tudi to. Tega vpliva na otroke včasih ni bilo. Danes je predvsem po zaslugi interneta izjemen dostop do informacij. Mi tega nismo imeli. Lahko smo le gledali, kaj počnejo drugi. Še največ smo trenirali s Slovenci. A tudi oni so imeli drugačen sistem. Sam pa sem verjel, da je naš sistem boljši. Predvsem zato, ker smo količinsko trenirali bistveno več kot naši tekmeci.

Kako različna sta si bila z Janico?

Janica je vsekakor izjemen talent. Poleg tega je imela izjemno mentalno moč. In to je nekaj, kar je prirojeno. To je bila dobitna kombinacija, zaradi katere je bila tako superiorna. Jaz nisem bil tako nadarjen kot ona. A bil sem garač. In vseskozi sem verjel, da bo prišel čas, ko se bo vse skupaj tudi meni poklopilo. Kdor investira, na koncu žanje.

Danes ste tudi sam oče štirih otrok. Ali se pri vzgoji poslužujete tudi nekaterih metod očeta Anteja?

Kot otroka sva z Janico z očetom preživljala veliko časa v naravi. Poleti smo hodili na Mljet, kjer smo spoznavali številne zakonitosti narave. Tam sva tudi skakala z visokih pečin, kar nama je pomagalo, da sva se znebila strahu. In to naju je izklesalo v vsestransko trdni, odločni, samozavestni in osredotočeni osebi. Pri vsem tem pa je bila najbolj impresivna očetova vera v naju. Njegova kontrola je bila zanimiva. Počeli smo res težke stvari in od naju je pričakoval nadpovprečno veliko. A bistvo tega odnosa je bilo obojestransko zaupanje. Očetovega v naju in najinega v njega. Mislim, da številni drugi starši v svoje otroke nimajo takšnega zaupanja. In sam podobno zaupam svojim otrokom. Žena je precej bolj previdna. Sam pa jim tudi v situacijah, ki se morda zdijo nevarne, povsem zaupam in jim pustim, da sami odkrijejo svoje omejitve.

Koliko so stari vaši otroci?

Starejši sin je star sedem let, mlajši pet. Punčki dvojčici pa imata leto in pol.

Se že kaj ukvarjajo s športom?

Kaj pa vem, nekaj že. Živimo na deželi. Starejša fanta malo igrata nogomet. In najstarejši tudi že smuča. Kar dobro mu gre in kar dobro je skoordiniran. Ampak na njih nikakor ne pritiskamo.

Osvojili ste veliki kristalni globus, poleg tega imate še pet malih, bili ste svetovni prvak, imate štiri srebrne olimpijske medalje, zmagali ste na 26 tekmah svetovnega pokala. Je iz te množice fantastičnih dosežkov možno izbrati najljubšega?

To so me že pogosto spraševali. A na to je skorajda nemogoče odgovoriti. Vsi dosežki so del človeka in zame so kot neke vrste otroci. Zato ne morem reči, katerega imam najraje. Morda je bila najbolj posebna moja prva zmaga, ki sem jo leta 2001 s štartno številko 64 dosegel v Aspnu. To je bila neke vrste prelomnica v moji karieri, zato ima poseben pomen. Novembra je od nje minilo že 20 let. Ta zmaga je prišla po težkih treh sezonah, v katerih sem bil več na rehabilitacijah kot na smučeh. Okoli sebe sem precej dolgo časa čutil same negativne misli. In ta tekma je bila nekakšna katarza. Seveda pa imajo vse ostale zmage tudi zelo lepe zgodbe.

Na vaši poti so vas pogosto pestile poškodbe, a ste temu navkljub razmeroma dolgo vztrajali v karavani. Kaj vas je gnalo naprej?

Oba z Janico sva imela toliko poškodb, da bi lahko na novo napisala anatomski atlas. Te poškodbe so zame največja šola. Prek njih sem spoznal, kako zelo rad imam smučanje. V času, ko nisem mogel smučati, sem neizmerno pogrešal gore in sneg. Vseskozi sem gledal ven proti vršacem. Takrat sem spoznal, da me žene iskrena ljubezen do smučanja, do gora, do tekmovanj.

Spoznal sem, da rezultati niso najbolj pomembni. In ta lekcija se je na moji poti ponavljala znova in znova. Pogosto so me spraševali, če sem nesrečen, ker imam le štiri srebrne olimpijske medalje in nobene zlate. Čudno so me gledali, ko sem v zaključni fazi kariere tako dolgo vztrajal v karavani. A moj odgovor je bil vedno isti. Vse počnem iz ljubezni do smučanja. Samo ko sem na vrhu gore, sem srečen.

Ob tem se spomnim tistega legendarnega oglasa za Nike, v kateri tekač povsem sam teče v klanec, moderator pa pravi: »Denar na vrhu hriba ne šteje, slava na vrhu hriba ne šteje, publika ne šteje na vrhu hriba. Na vrhu hriba šteje le vrh hriba!« To je bistvo športa. To je tisto, kar povezuje amaterje in profesionalce. Vsakdo ima svoj vrh hriba, kjer ga čaka zmaga.

Kaj vas osebno najbolj navdušuje?

Ko sneg pobeli smreke, se v meni nekaj premakne. Takrat moram iti ven, moram biti del tega. Tam občutim, da sem jaz resnično jaz.

Slovenski navijači so pogosto presenečeni, da odlično govorite slovensko. Lahko razložite, od kod izvira to znanje?

Moj oče je bil eno leto trener celjskega rokometnega kluba. Zato sem četrti razred opravil v Celju. Iz tistega časa izvira zanimiva anekdota. Ko sem hodil v Celju v šolo, sem imel pri slovenščini oceno prav dobro. Ko smo se naslednje leto vrnili v Zagreb, pa sem imel pri hrvaščini oceno dobro. Zelo sem zadovoljen, da sem dobil priložnost, da sem se naučil še en jezik. Predvsem v smučanju smo bili tesno povezani s Slovenci in takrat mi je znanje slovenščine zelo pomagalo. Poleg tega imam med Slovenci kar veliko res dobrih prijateljev.

“Res je, da uspeha ni brez
znanja in talenta, a končno
piko na i vedno postavi trdo
delo. Že kot otrok sem bil
prepričan, da bo tisti, ki veliko
trenira, zagotovo uspešen.”

Skupaj z Janico sta najbolj zaslužna, da se je Hrvaška uvrstila na smučarski zemljevid. Večina strokovnjakov je bila prepričana, da se bo ta pravljica začela in končala z vama. A temu ni tako. V kakšnem stanju je danes hrvaška smučarija?

Morda je najpomembnejši del najine zapuščine dejstvo, da naša reprezentanca še vedno dobro deluje. Dejstvo je, da Hrvaška ni najbolj smučarska država. A dejstvo je tudi, da imamo še vedno nekaj odličnih tekmovalcev. Če bi bila najina zgodba le nek izoliran primer, bi bilo vse skupaj brez vrednosti. Ta zapuščina je pomembnejša od najinih rezultatov. Vedran Pavlek je izjemen direktor reprezentance, ki je tudi v kriznih letih znal ohraniti dobre pogoje za trening. Zdaj imamo odličnega Filipa Zubčića, zadaj pa kar nekaj nadarjenih mladih smučarjev. In ta zgodba se še vedno nadaljuje.

Se je od vajinih časov na Hrvaškem povečalo tudi zanimanje za rekreativno smučanje?

Ne vem. Mislim, da je bilo temu tako že v časih Bojana Križaja in Roka Petroviča. Hrvati imajo smučanje radi že od nekdaj.

Kako pogosto danes smučate za svoje veselje?

Najraje imam smučanje po celcu in po ekstremnih terenih. To sem v času tekmovalne kariere najbolj pogrešal. Sedaj si to lahko privoščim bolj pogosto. V zadnjih letih je bilo nekaj res dobrih zim. Moj dobri prijatelj Matej Bradaškja iz Bovca odlično pozna terene okoli Kanina in Mangarta. Po njegovi zaslugi smo zadnjo zimo res veliko smučali v vaših krajih.

Gresta kdaj skupaj z Janico?

Sem ter tja. Janica v zadnjih letih smuča razmeroma malo. Morda je imela lani deset smučarskih dni. Jaz pa precej več, saj delam tudi z reprezentanco in sem res veliko na snegu. Zagotovo sem imel lani vsaj sto smučarskih dni.

Po koncu kariere ste se posvetili nekaterim ekstremistično športnim avanturam. Glede na to, da ste s smučmi prečkali tako Islandijo kot Grenlandijo, bi lahko sklepali, da vas zelo privlačijo severne dežele?

Že kot otrok sem bil precej pustolovski. Narava me že od nekdaj izjemno privlači. Nekaj ima pri vsem skupaj zagotovo tudi adrenalin. Severne dežele pa me navdušujejo predvsem zato, ker je tam narava še vedno nedotaknjena. Tam je še vedno tako kot pred tisoč in več leti. Glede na to, da moja žena prihaja z Islandije, gremo vsaj enkrat na leto tja.

V času vaše plodne in dolgotrajne kariere je tudi smučarska oprema doživela izjemen napredek. S čim vas najbolj navdušujejo sodobne smuči?

Največjo revolucijo so prinesle karving smuči. Vse, kar je sledilo, je neke vrste optimizacija karvinga. In danes so smuči res odlične. Dajejo zelo veliko možnosti. Predvsem pa rekreativni smučar lahko občuti občutke karving zavoja, ki ga je Ingemar Stenmark znal izvesti že s klasičnimi smučmi. Po drugi strani je smučanje s temi smučmi bolj nevarno.

S smučmi znamke Salomon ste dosegli nekaj svojih največjih uspehov. Katere smuči ste si izbrali za zimo 2021/22?

Na urejenih progah še vedno najraje smučam s slalomskimi smučmi. Salomon ima nekaj modelov, ki so zelo podobni tekmovalnim različicam. Po celcu pa najraje smučam s smučmi Salomon QST 99 ali 109. Te smuči so idealna kombinacija plovnosti in odzivnosti. Z njimi lahko smučaš tudi po trših terenih. Poleg tega pa so dokaj lahke za nošenje.

Kljub temu ste novembra praznovali 42. rojstni dan, imate nove športne načrte. V zadnjem času vas zelo navdušuje oceansko jadranje?

Drži. Že od leta 2018 tekmujem v razredu 40. Sedaj pa me izjemno privlači Atlantski ocean. Pogosto se odpravim v Normandijo in Bretanijo, kjer je na sporedu precej oceanskih regat. Letos načrtujem tudi dve prekoatlantski regati, eno v dvojcu in eno kot posameznik. Na oceanih vladajo povsem druge razmere kot v Sredozemlju. So precej bolj zahtevne, a tudi nagrajujejo s povsem drugačnimi občutki.