Povzetek

V zimskih razmerah nam toploto zagotavlja večplastni način oblačenja.

Časi, ko smo se za smučanje oblekli v debele volnene puloverje, rokavice in nogavice so že zdavnaj odpotovali v ropotarnico zgodovine. Način, kako se zaščititi pred mrazom, se je v zadnjih petnajstih letih bolj spremenil kot pred tem v večih stoletjih.

Glavno revolucijo je prinesel izum posebne membrane, ki sta ga leta 1969 izumila Wilbert Gore in njegov sin Robert. Ta membrana je s takoimenovanim tisočtočkovnim načinom nalepljena na tkanino iz umetnega materiala. V zadnjih tridesetih letih so različni proizvajalci iznašli podobne membrane, ki so jim nadeli svoja imena, a funkcijsko so pravzaprav zelo podobni originalnemu Gore Texu.

Gre za neke vrste enosmerno ulico v smeri od telesa navzven, ki glede na različno vezavo molekul vode v tekočem in plinastem agregatnem stanju iz notranje strani pari v obliki človeškega znoja dovoljuje pot navzven, iz zunanje strani pa vodnim kapljicam preprečuje vstop. Telo se ob vsaki fizični aktivnosti segreva, ohlaja pa se tako, da izloča tekočino v obliki znoja. V poletnih mesecih to niti ne predstavlja večje težave, saj telesna temperatura ni dosti manjša od zunanje. V zimskem času pa ta temperaturna razlika znaša tudi do petdeset stopinj.

Kaj je še pomembno?

Alpinistov in smučarjev pa ne zanima le temperatura zraka, temveč govorijo o tekoimenovanem “Wind Shield Factorju”, s pomočjo katerega, glede na relativno vlažnost ozračja in jakost vetra, izračunajo dejanski občutek mraza, ki je na primer pri desetih stopinjah pod ničlo in vetru, ki piha s hitrostjo 30 kilometrov na uro, enak kot pri temperaturi -20 stopinj Celzija v brezveterju. Smučanje na smučiščih pa je sploh poseben primer, saj so smučarji aktivni, le ko se spuščajo po strminah. Takrat se njihovo telo segreje in na koži se nabere tanka plast vlage. Ko se vsedejo na sedežnico, pa so tudi do četrt ure povsem statični in zato še toliko bolj na udaru hladnim vremenskim razmeram. Zaradi česar je še toliko pomembneje, da ustvarjeno vlago čim hitreje spravimo na zunanjo stran našega oklepa in da je zunanji sloj našega oklepa odporen na vodo in veter.

Odpornost na vodo in vodni stolpec

Najmodernejši materiali se ponašajo z izredno vodoodpornostjo. Povprečen odrasel človek ob sedenju na mokrem sedežu žičnice ustvari pritisk med 5.000 in 7.000 milimetri vodnega stolpca. Najboljši materiali pa zdržijo pritisk tudi do 30.000 milimetrov vodnega stolpca, kar je mnogo preveč celo za himalajske razmere. Za smučanje pa povsem zadostujejo materiali, ki zdržijo pritisk 8.000 milimetrov vodnega stolpca. Vodoodbojnost pa zagotavlja zunanja impregnacija, ki jo s pranjem uničujemo, zato jo je treba občasno obnavljati s posebnimi razpršilci.

Večplastno oblačenje

Moderni dihajoči materiali so najbolj učinkoviti, če jih uporabljamo s kompatibilnimi materiali. Zelo pomembno je, kakšno je oblačilo, ki ga damo neposredno na kožo. Tudi tukaj se je v zadnjem času razvilo precej umetnih materialov, ki so povsem zasenčili naravne. Norvežani so že pred leti izdelali posebno majico, katere material in način tkanja vlago z notranje strani vlečeta na zunanjo stran, tam pa nastopi Gore Tex, ki vse skupaj odvede iz notranjosti našega oklepa, kar zagotavlja, da je naša koža vseskozi suha. Dandanašnji prvi sloji pa upoštevajo tudi dele telesa, kjer se najbolj znojimo, upoštevajo pa tudi anatomske razlike med obema spoloma. Načeloma ta dva sloja zadostujeta tudi v temperaturah pod lediščem. Če pa je občutek mraza vendarle prevelik, se lahko pogrejemo, tako da vmes dodamo še srednji sloj. V mislih imamo takoimenovane flise, ki hkrati opravljajo funkcijo gretja in prevajanja vlage s prvega sloja do Gore Tex membrane.