Piše: Urban Praprotnik, tekaški trener Intersport

Zima, slabo vreme, slaba volja, kaj pa zdaj?

Grem, čeprav raje ne bi šel. Grem tudi zato, ker vem, da se bom že čez par minut počutil in razmišljal drugače, bolje. Tolikokrat sem popoldan utrujen od dela za računalnikom, da bi se najraje, potem ko zberem otroke v vrtcu in šoli in pridemo domov, zleknil na kavč, prižgal televizijo in se sprostil. Če bi se odločal le po trenutnih občutkih, bi popoldanske treninge redno izpuščal, še zlasti pozimi, ko postane kmalu temno, je zunaj mraz in je mokro. Pa ne morem, ne smem, na trening vseeno grem.

Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih, saj sem ja njihov trener, ki moram biti tudi zgled. Občutek odgovornosti, ki ga seveda imam, terja od mene pošten odgovor. Ali res ne morem ali se mi le ne ljubi? In vedno, prav vedno sem hvaležen, da nisem ostal doma in obležal ujčkajoč svojo nemoč, samo zato, ker se mi ne ljubi na trening.

V zadnjih 14 letih, odkar vodim treninge rekreativnih tekačev in pri tem seveda vedno tečem zraven, nisem izpustil niti enega treninga zato, ker se mi ne bi ljubilo. Kajti – hec je, da ko stečem, se mi vedno začne ljubiti. Torej, če se nam ne ljubi na trening, pojdimo ravno zato, da se nam bo kmalu ljubilo. V letih rednega treniranja nosim v sebi torej okoli 3000 treningov in tudi prav toliko zmag volje nad lenobo.

Zaradi rednih treningov človek ni le vzdržljivejši, močnejši, hitrejši, gibljivejši, spretnejši, ampak tudi bolj duševno zdrav. Kot da nas živahno gibanje vedno znova prebuja v življenje. Tisti, ki se redno giblje, je v primerjavi z neaktivnim seboj bolj živ, ustvarjalnejši, dobrovoljnejši, bolj prebujen, ga manj skrbi, ima lepše odnose z drugimi, odločnejši in je hkrati bolj pomirjen.

Dodatno korist pri tem pa prinaša prav to, da se ob tem učimo odlepljati od lepljive lenobnosti in naredimo nekaj tudi takrat, ko se nam ne ljubi. Ravno takrat, ko se nam ne ljubi na trening, je toliko pomembneje, da gremo.

Zimski čas nas pri tem pogosto postavi na preizkušnjo.  Manj dnevne svetlobe, nizke temperature, snega ali plundra mnoge utrdita v udobju toplega doma. A za utrditev volje in telesa, se je potrebno premakniti iz območja udobja. Ta prvi korak je odločilni  in z vsakim naslednjim smo močnejši.

Naše duševno zdravje je na zelo zanimive in v mnogočem še nerazjasnjene načine povezano s tem, kaj počnemo z našim telesom. Ta vpliv je večplasten, od tega kakšno držo telesa imamo do tega, kako močno dihamo in seveda vse vmes, vpliva na to, kako čutimo, se počutimo, kako razmišljamo in kakšen odnos imamo do sebe, drugih ter izzivov, v katerih se znajdemo.

Na primer hoja učinkuje na naše možgane tako, da se zmanjša strah. Tek deluje tako, da se poveča sreča. To lahko izkusimo in to nakazuje tudi merjenje aktivnosti možganov pri hoji in teku. Gibanje poveča tudi naše zavedanje telesa, nas na nek način uteleša in tako lažje najdemo stik s seboj in lažje gojimo močnejše samospoštovanje. Z gibanjem, še zlasti če je to v naravi, tudi lažje prekinemo začaran krog kroničnega stresa, smo bolje zaščiteni pred depresijo, tesnobnostjo. Na primer: zelo stresno izkušnjo s pomočjo gibanja lažje predelamo. Izboljšamo kvaliteto spanca. S pomočjo rednega gibanja hitreje osvojimo novo želeno navado. Dvignemo našo zmožnost samokontrole in usmerjanja misli, se opolnomočimo, da lažje prevzamemo odgovornost za svoje odločitve. Lažje odložimo skrbi. Redno gibanje tudi upočasnjuje razvoj demence.

Ko smo zdravi, si lahko mislimo, da je to samoumevno. Pa ni. Vsak od nas lahko zboli. Naj bo naše zdravje dovolj močno in vzdržljivo, da s čim manj praskami prebolimo in dobro ozdravimo. Da bomo imeli močne mišice, kosti, srce in tudi dušo je prav, da si damo duška in globoko zadihamo. Pojdimo ven, četudi vsi pravijo, da je slabo vreme. ž

Za tiste, ki si upamo ven tudi v dežju in mrazu, da razgibamo telo in duha, ni slabo. Zimsko vreme je dobro vreme.