Povzetek

Darko Đurić

Nisem prvi, ne zadnji, ki pove, da mu je korona dala priložnost od bližje spozna našo prelepo podalpsko deželico. Slovenci smo narod, ki rad potuje in raziskuje nove kraje. Globalizacija, ko je svet postal majhna vas, nam omogoča, da se za dosegljive cene že naslednji dan znajdemo na drugem koncu sveta. Naj samo opišem situacijo iz leta 2016, ko sem na mail dobil vabilo prijatelja, naj se udeležim njegove poroke. V Turčiji. Ni ravno drug konec sveta, sem pa kljub temu že nekaj dni pozneje s turškimi prijatelji pil turško kavo z razgledom na Bospor. Preden preidem na raziskovanje bližnje okolice, bi rad povedal, da je Istanbul eno izmed mest, kamor  se najrajši vračam. Mešanica evropske kulture in bližnjevzhodnega pridiha je ravno pravšnja, da lahko mirno uživamo v blagi eksotiki.

V začetku tega leta sem bil še aktiven plavalec

V začetku tega leta sem bil še aktiven plavalec, sanjal sem o Tokiu in visokih uvrstitvah na avgustovskih igrah. Potovanja v zanimive kraje so mi bila služba, kjer sem običajno odplaval treninge ali tekme, ter se po hitrem postopku vrnil domov. Če je trener vstal z desno nogo, pa sem si kdaj pa kdaj lahko ogledal tudi kakšno zanimivost. Ampak o tem kdaj drugič.

Kljub temu, da rad potujem naokoli, sem zmeraj rad raziskoval tudi Slovenijo. Čas in gmotno stanje ne dopuščata vedno daljših potovanj, zato je naša domovina nadvse primerno okolje za raziskovanje. Ko prijateljem iz tujine razlagam, da si v eni uri iz obale že ob vznožju alpskih vršacev, kakšno minutko vožnje dlje pa v panonski nižini ali v prekrasni Beli krajini, zgolj nejeverno skomignejo z glavo. Ko pokažem še kakšno sliko ali video, se hitro napovejo na obisk. In ne ostane le pri besedah, kdo od njih pride tudi zares.

Vzpenjanje na stolpe

Glede na to, da sem redni uporabnik dveh nadkolenskih protez, bi človek pričakoval, da bom iskal kraje, kjer bo ravnina in bo zame ugodno okolje za raziskovanje. Ravno nasprotno pa sem preteklih letih razvil posebno strast, vzpenjanje na razgledne ali grajske stolpe. Nekaj stopničk, malo znoja in rahel »musklfibr« naslednjih par dni, mi pa ja ne bo vzelo veselja ob razgledu.

Spomnim se, ko sem že kot otrok zvedavo gledal na lovske preže in si želel, da bi lahko splezal gor. Če so okoliščine dovoljevale, sem se kdaj pa kdaj tudi res povzpel gor. Prvič pa sem na razgledni stolp zakorakal pred par leti in sicer na stolp na Planini nad Vrhniko. Še danes se spominjam, kakšno zadovoljstvo sem čutil ob osvojenem vrhu. Nekateri to začutijo ob osvojitvi visokih vrhov, meni pa zadostuje že par deset stopnic na vrh kakšnega stolpa. Med največjimi izzivi mi je bil tudi razgledni stolp Gonjače v Brdih, njegove zavite stopnice so bile kar prijeten zalogaj. A razgled na griče, vinograde in vso zeleno okolico, je poplačal ves trud. Tudi stolpa na Pohorju in v Prekmurju sta zanimiva. A na prvega ne vodijo strme in zavite stopnice, drug pa ima bližnjico v obliki dvigala. Razgled v obeh primerih je bil izjemen, a nagrado bi zagotovo bolj cenil, če bi jo zaužil prepoten in z visokim srčnim utripom.

Zame šport ni samo plavanje

Zame šport ni samo plavanje, tekmovanje in medalje. Je veliko več kot to. Je vsakodnevni boj s samim seboj, da se skobacam iz cone udobja. In je eno izmed orodij, s katerim lahko samemu sebi dokazujem, kaj zmorem. In da danes lahko zmorem več, kot sem včeraj. Je tudi mentalni trening. Tu so tudi strahovi. Strah pred neuspehom, strah pred samim seboj, ali sem si zadal previsoke cilje. Šport je tudi ena izmed šol življenja. Kar se naučimo preko športa, lahko prenesemo tudi v druge oblike naših udejstvovanj. Šport je tudi razbijanje tabu tem. Preko športa lahko osebe z invalidnostjo dokažemo, da le nismo tako nebogljeni, kot sprva zgleda. In šport je tudi najboljše socialno omrežje.

In sedaj, ko se približuje zima, se, čeprav so zame zimske okoliščine bolj zahtevne kot v  drugih letnih časi, veselim sprehodov, izletov in premikanja lastnih meja.

Darko Đurić