Povzetek

Ostali športi

Ola Vigen Hattestad, legendarni norveški smučarski tekač, olimpijski zmagovalec in dvakratni svetovni prvak, je novi trener slovenske reprezentance smučarskih tekačev.

Ola Vigen Hattestad je eden izmed izjemnih norveških smučarskih tekačev. Je dostojen naslednik legend, kot sta Vegard Ulvang in Bjørn Dæhlie. Ko je bil star 12 let, je ob spremljanju olimpijskih iger v domačem Lillehammerju začel sanjati, da bodo tudi njemu nekoč okoli vratu obesili zlato olimpijsko medaljo. Dvajset let kasneje se mu je na igrah v Sočiju uresničila največja želja, ko je slavil v posamičnem šprintu. Poleg tega  si je priboril še dva naslova svetovnega prvaka, s svetovnih prvenstev pa ima v svoji zbirki tudi srebrno in bronasto medaljo. Zelo uspešen je bil tudi na tekmah svetovnega pokala, kjer si je priboril 13 zmag, kar 32-krat pa je stal na odru za zmagovalce.

Po končani karieri je deloval kot trener v norveški reprezentanci. Lani pa se je nekoliko presenetljivo odločil končati sodelovanje z domačo izbrano vrsto, hkrati pa je prevzel mesto glavnega trenerja slovenskih smučarskih tekačev. S Slovenijo je prek partnerke Katje Višnar, sicer ene izmed naših najuspešnejših smučarskih tekačic, tudi osebno tesno povezan. Sedaj z družino živi na Bledu in uživa v raznolikosti slovenske narave.

Bili ste zelo uspešen tekmovalec. V svoji zbirki imate zlato olimpijsko medaljo in več naslovov svetovnega prvaka. Poleg tega imate v svoji zbirki 13 zmag na tekmah svetovnega pokala. Se spomnite, kako težak je bil prehod iz aktivnega športnika v vsakdanje življenje?

Če sem iskren, je bilo precej težko. Še vedno sem imel ambicije, vendar sem moral aktivno kariero zaradi zdravstvenih težav predčasno končati. Na srečo sem se lahko v vlogi trenerja ukvarjal s podobnimi stvarmi. A kljub temu sem se moral kar nekaj časa privajati na nove razmere.

Ste vedno nameravali ostati v teku na smučeh in nadaljevati kariero trenerja?

Ko sem bil še aktivni športnik, nisem razmišljal, da bi postal trener. Poleg tega pa sem študiral ekonomijo in sem verjetno načrtoval tovrstno zaposlitev po športni karieri. A v trenutku, ko sem se odločil prenehati tekmovati, začutil željo, da bi postal trener. Ljubezen do športa je bila očitno premočna.

Kako težki sta ti dve vlogi – tekmovalca in trenerja?

Biti tekmovalec je precej težko. A kljub temu da se vseskozi ukvarjaš z motivacijo, je vse skupaj tudi zelo zabavno. Hkrati pa obremenitve pri treningu in psihološki pritisk zahtevajo zelo strogo, disciplinirano in sistematično življenje, pri katerem ključno vlogo igrajo jasne dnevne rutine in zadolžitve. Kot trener pa moraš več obvladovati stres, zlasti v določenih situacijah.

Izkušnje iz tekmovalnih dni vam bodo zagotovo pomagale v novi vlogi. Poznate vse občutke, čustva, reakcije …

Upam, da bom lahko s svojimi tekmovalnimi izkušnjami pomagal svojim varovancem. Kot trener sem se naučil, da je vsak posameznik drugačen, da se različno odzivana določene situacije in da ima  individualni način razmišljanja. Seveda pa poskušam pomagati, tudi pri drugih stvareh, na primer pri taktiki.

Osvojiti zlato olimpijsko medaljo – kakšen občutek je to?

Morda se sliši kot kliše, ampak ja; to so bile moje sanje, ki so se uresničile. Leta 1994 sem lahko gledal svojega velikega idola Bjørna Dæhlieja, kako je osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah v Lillehammerju, in od tistega dne sem sledil svojim sanjam. Potreboval sem točno 20 let, da sem uresničil svoje sanje.

Norveška je zibelka nordijskega smučanja, ki v vaši državi predstavlja zelo pomemben del nacionalne dediščine. Njegov pomen in vpliv pa daleč presegata okvire športa. Kakšen je vaš splošni odnos do tega športa?

Pravimo, da se Norvežani rodimo s smučmi na nogah. Naučiti se smučati je skoraj enako kot naučiti se hoditi. Vloga, ki jo ima tek na smučeh na Norveškem,  je izjemna. Je kot  nekakšno gibanje za javno zdravje in splošno srečo med prebivalstvom. Zelo lepo je, če družine skupaj preživijo kakovosten čas na smučeh, nedeljski smučarski izleti na smučanje pa so za nas skorajda stalnica.

Norvežani ste tudi sicer navdušenci nad naravo in športi, ki se odvijajo na prostem. V tem oziru ste si precej podobni s Slovenci?

Za Norvežane so nedeljski izleti, bodisi na smučeh bodisi peš, del družinske rutine. Podobno velja tudi za Slovence. Mislim, da je to odličen način, kako otroke naučiti uživati v naravi. Tudi Slovenci ste izjemno aktivni, šport pa ima zelo močno vlogo v vaši družbi.

Kateri so vaši najljubši kraji na Norveškem in v Sloveniji?

Na Norveškem je to zagotovo Sjusjøen, ki je pravi raj za tek na smučeh. V Sloveniji je to brez dvoma Bled. Zelo rad imam tudi Piran.

Bilo je precej presenetljivo, ko ste sporočili, da kot trener iz norveške ekipe prehajate v slovensko. Kaj vas je pripeljalo do te odločitve?

Proti koncu prejšnje sezone sem vodstvo na Norveškem obvestil, da ne želim nadaljevati. Razlogov za to je bilo več, predvsem pa sem si želel več časa preživeti z družino. Ko se je oglasila smučarska zveza Slovenije, sem bil res pripravljen na daljši odmor od teka na smučeh. Vendar sem se pustil prepričati. Ključno je bilo, da sem že od prej poznal kar nekaj slovenskih športnikov. Odločitev je bila težka in tudi zame nekoliko nepričakovana. A mislim, da lahko v novi vlogi bolje usklajujem med družinskimi in službenimi obveznostmi.

Kakšni so vaši cilji in ambicije s slovensko ekipo in kako vidite potenciale njenih članov?

Predvsem želim pomagati športnikom pri njihovem smučarskem napredku. Največji poudarek je na razvoju. Če nam bo uspelo v tem primeru napredovati, sem prepričan, da bodo konkurenčni. Ko sem bil še aktivni športnik, sem seveda imel rezultatske cilje, kot trener pa imam povsem drugačen fokus. Moja naloga je pomagati športnikom do rezultatov. A ničesar ne morem narediti namesto njih.

Kot življenjski sopotnik zelo uspešne slovenske smučarske tekačice Katje Višnar ste s Slovenijo povezani tudi osebno. Se vam je v teh letih uspelo naučiti tudi kaj slovenskega jezika?

Nekaj osnov slovenskega jezika sicer znam, a me čaka še veliko dela. S svojim 7-letnim sinom vsak teden poskušam narediti domačo nalogo in to je super tudi za moje učenje.

Tek na smučeh je v Sloveniji iz leta v leto bolj priljubljen. Kakšna se vam zdijo naša tekaška središča in kako dojemate odnos Slovencev do tega športa?

Navdušen sem na tem, da so slovenske tekaške steze vedno bolj polne smučarskih tekačev.  To je res odličen šport za telo in duha. Ob tem gre seveda velika zahvala vsem tistim, ki pripravljajo proge in na ta način ustvarjajo možnosti, da lahko vsi uživajo na smučeh.

Kako pomembna je baza rekreativnih smučarjev tekačev za tekmovalne uspehe na svetovni ravni?

To je zagotovo dvosmerni proces. Veliko število zadovoljnih rekreativnih smučarjev ustvarja večjo bazo in povečuje možnosti za rojevanje vrhunskih športnikov. Na ta način je precej lažje najti nadarjene smučarje. Osebno menim, da je za splošni uspeh najpomembnejše, da možnosti za trening blizu prebivališča.

Kako vam je všeč življenje v Sloveniji z vašega zelo osebnega vidika?

Zelo rad živim v Sloveniji in Slovenci se mi zdite zelo odprti in prijazni ljudje. Slovenija je majhna, a ponuja izjemno raznolikost. Zadovoljen sem, da moji otroci odraščajo v tako lepem okolju. Všeč mi je tudi podnebje s toplimi in lepimi poletji. Držim pesti, da bo tudi zima lepa in radodarna s snegom.

Avtor: Gregor Šket