Kolesarji smo precej velika družina. Druži nas ljubezen do hitrosti, ki jo razvijemo s pomočjo lastnega pogona in lastnih mišic. Obožujemo veter v laseh, zmagoslavje po uspešno premaganem klancu, občutek svobode in odkrivanje novih kotičkov. A med pripadniki te velike družine obstajajo tudi precejšne razlike. Nekateri pedale najraje navijajo po asfaltu. Drugi prisegajo na šviganje po mestnih središčih. Prav posebno kasto pa predstavljajo gorski kolesarji, ki se najbolje počutijo na gozdnih in gorskih stezicah. Gorski kolesarji so ljubitelji narave in adrenalina. So neke vrste križanci med planinci in kolesarji. Iščejo vedno nove izzive in uživajo globoko v divjini.

Gorsko kolesarjenje je morda sploh najmlajša kolesarska veja, ki se je začela razvijati v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so nekateri severno kalifornijski kolesarski zanesenjaki začeli odkrivati čarobnost terenske vožnje. Za ta namen so si prilagodili kolesa, ki so bila v tistem času izjemno nevzdržljiva. Tekom naslednjih štirih desetletij so gorska kolesa doživela izjemen tehnični in tehnološki napredek.

Katere so bistvene sestavine gorskega kolesa?

Gorski kolesar za svoj način kolesarjenja seveda potrebuje posebno kolo, ki je sposobno prenašati obremenitve terenske vožnje.

Gorsko kolo se od cestnega kolesa razlikuje po bolj vzdržljivem okvirju, ki ima tudi drugačno geometrijo. Položaj na gorskem kolesu je namreč precej drugačen od položaja na cestnem kolesu. Poleg geometrije ima za to največ zaslug dvignjeno in bolj široko krmilo. Gorsko kolo mora omogočati tudi vožnjo v klanec. Za to mora menjalnik ponujati precej drugačno prestavno razmerje. Še nedolgo nazaj so bila gorska kolesa opremljena s sprednjimi menjalniki s tremi verižniki. Zelo pomembne so tudi bolj vzdržljive zavore.

Najprej smo govorili o tako imenovanih zavorah V, danes pa je večina kakovostnih gorskih koles opremljenih z diskastimi zavorami. Poleg tega so gorska kolesa opremljena s širokimi pnevmatikami z grobim profilom. Večina sodobnih gorskih koles pa je opremljena tudi s sprednjimi vzmetnimi vilicami.

Gorski kolesarji prisegajo na drugačna oblačila

Za razliko od cestnih kolesarjev, ki so oblečeni v povsem oprijeta oblačila, gorski kolesarji tudi z načinom oblačenja izžarevajo svojo bolj svobodomiselno naravo. Podobno kot cestni kolesarji sicer prisegajo na posebne kolesarske pajkice, ki so podložene v predelu dimelj.

A čez te hlače običajno oblečejo široke kratke hlače z žepi. Pogosto so oblečeni v majice z dolgimi rokavi, ki jih ščitijo v primeru morebitnega padca.

Iz enakih razlogov uporabljajo tudi rokavice in seveda čelado, ki je nekoliko bolj robustna od cestnih različic.

Gorski kolesarji uporabljajo nahrbtnik

Cestni kolesarji vodo prevažajo v posebnih plastenkah, ki jim pravijo bidoni. Energijske ploščice pa si stlačijo kar v hrbtni žep kolesarske majice. Gorski kolesarji pa raje uporabljajo posebne nahrbtnike. Zavedajo se, da v divjini ni trgovin in servisov, zato hočejo imeti vseskozi pri sebi dovolj hrane, vode in seveda nekaj nujne rezervne opreme in orodja. Vse to z lahkoto spravijo v gorsko-kolesarske nahrbtnike, ki so nekoliko ožji in višji.

V notranjosti pa so opremljeni s posebnim žepom za vodni meh.

V notranjosti je dovolj prostora tudi za rezervno majico, vetrovko, zračni tlačilko in nekaj nujno potrebnega orodja.

Kako začeti?

Vožnja z gorskim kolesom seveda zahteva nekoliko drugačno tehniko in nekaj dodatnih spretnosti. Zato je priporočljivo, da premislite o udeležbi krajšega tečaja, na katerem vas bodo seznanili z določenimi specifikami terenske vožnje s kolesom. Kot pri vsaki novi stvari je tudi pri gorskem kolesarjenju zelo pomembno pravilo postopnosti.

Začnite s krajšimi in bolj enostavnimi turami, ki ne vsebujejo tehnično zahtevnih vzponov in spustov. Na ta način se boste privadili na gorsko kolo in na podlago, po kateri se boste vozili.

Vzporedno s številom prevoženih kilometrov bosta naraščali vaša suverenost in samozavest. Tako boste vsak dan bolj pripravljeni za bolj zahtevne gorsko-kolesarske podvige in takrat se boste lahko podali na nekoliko višje nadmorske višine.