Povzetek

Če bi Indijanci dali ime Urbanu Praprotniku, bi ga zagotovo poimenovali “Teče z nasmehom”. In to ime o njem pravzaprav pove vse. Urban teče, od kar ve zase. Bil je tudi tekmovalni atlet. Tekel je na 400 metrov, 400 metrov z ovirami in na 800 metrov. Kasneje se je teka začel lotevati tudi z drugih vidikov. Njegovi Urbani tekači tečejo po vseh slovenskih mestih. V vseh teh letih se jih je nabralo že več kot 4000. In tudi oni tečejo z nasmehom, z veseljem in z užitkom. Urban Praprotnik je že vse od leta 2006 tudi izjemno priljubljeni Intersportov tekaški trener.

Ko vas človek prvič vidi, dobi vtis, da ste dobesedno zaljubljeni v tek. Je možno z besedami opisati, kako pomembno mesto ima tek v vašem življenju?

Pravzaprav tekač nikoli nisem nehal biti. Vsak otrok, ki se zdravo razvija, po približno letu dni shodi, kakšnega pol leta kasneje pa začne teči. Takrat sem začel teči tudi jaz in se nikoli nisem ustavil. To pomeni, da tečem že dobrih 41 let.

Svojo strast do teka ste uspeli prenesti na številne, ki so prišli v vašo tekaško šolo. Kako pogosto pa tečete sami zase?

Vedno tečem tudi zase. Tudi ko tečem v skupini, tečem tudi zase. Kajti vsak rekreativni tek je tudi tek zase. Družabnost se mi zdi izjemno pomemben dejavnik. Res pa je, da v zadnjih enajstih letih zelo redko tečem sam v klasičnem pomenu te besede.

Verjetno tako poglobljeno ukvarjanje s tekom prinaša tudi poseben odnos do življenja, telesa in življenjske filozofije?

Moja ljubezen do teka izvira iz hvaležnosti, da lahko tečem. Marsikomu se to namreč zdi povsem samoumevno, pa v resnici ni. In od tukaj izvira veliko zadovoljstva. Bolj ko razumem tek, več se o njem naučim. Tek je tako kot hoja neke vrste telesna higiena. In če lahko na tako naraven način pozitivno vplivam na moje telo in um, je to res vredno velike hvaležnosti.

Imate kakšne posebne tekaške rituale?

Ritualov se niti ne zavedam. In, ja – tečem z nasmehom. To je neke vrste samodisciplina. Vedno se potrudim, da tečem z dobro voljo. Teči z dobro voljo je nekaj povsem drugega, kot teči pod prisilo. Izraz na obrazu pa je pomemben del telesne govorice. Ko tečem, si rečem: imam visoke boke, sem lahkoten, moje noge so živahne. Nikoli si ne rečem, da imam težke noge, da mi je težko, da se mi ne ljubi.

Imate svojo najljubšo traso?

To je tista, ki je v danem trenutku pod mojimi nogami. Tukaj ni neke izbirčnosti. Če imaš voljo, lahko tečeš kjerkoli in kadarkoli. Tek je kot voda: odpreš pipo in že lahko piješ. Tečeš pa lahko, takoj ko odpreš vrata.

Kaj pa miselni procesi, ki se začnejo odvijati, ko se noge zavrtijo v tekaškem ritmu?

Ja, lahko se prepustilm svojim mislim. A ni nujno, da tečem sam. V bližnji prihodnosti bomo tekli na razdalji Ljubljana – Bled. Tekli bomo skupaj, a na tako dolgi razdalji bo hkrati tudi vsak sam s svojimi mislimi. Ponavljajoči ritem nas avtomatično prisili, da začnemo misliti nekoliko drugače.

Ste sami že izračunali, koliko kilometrov ste pretekli v svojem življenju in koliko parov tekaških copat ste uničili?

Tega nikoli ne štejem. A vem, da na teden pretečem približno 40 kilimetrov, kar pomeni, da letno naredim okoli dva tisoč kilometrov.

Če se ne motim, je tek način življenja v vaši družini. Nad njim so navdušeni tudi vaša žena in otroci?

Drži, res veliko tečemo in hodimo. Otroci, ne samo moji, na splošno zelo radi tečejo. Ko pridejo v šolo, predvsem v najstniških letih, se začne povečevati lenoba. Glavni problem današnjega časa je v tem, da imamo preveč priložnosti za lenobo. Tudi sam se zelo rad zleknem v kavč. A še raje se zleknem po dobrem teku. Človek se po telesni aktivnosti bolje počuti in tudi bolje spi.

Tudi svoje otroke vzgajam v smislu, da smo lahko hvaležni za dve nogi, s katerima lahko hodimo in tečemo. Naš Oskar je zdaj star sedem let in še do lanskega leta je vsak dan prehodil poldrugi kilometer do vrtca in nazaj, potem pa še kakšne tri kilometre preteče. To spet pomeni približno dva tisoč kilometrov letno. Človeško telo je drugačno, če prehodi ali preteče dva tisoč kilometrov, kot če bi prehodil le tisoč. S tisoči kilometri prideš do Berlina, z dva tisoč pa do Moskve.

Tek je ena izmed najbolj naravnih človekovih oblik gibanja. Zaradi tega večina ljudi misli, da znajo teči. S tem pa na nek način podcenjujejo pravilno tehniko teka, ki je zelo pomembna?

Pri teku lahko kar nekaj stvari počnemo narobe. In tehnika teka je zagotovo ena izmed teh. Ko se ljudje lotevajo tenisa ali smučanja, točno vedo, da potrebujejo trenerja. Teka se na žalost ne lotevajo na ta način. Verjetno je to zato, ker je tek v svojem bistvu zelo naraven. Po drugi strani sem prepričan, da naši paleolitski predniki niso imeli tekaškega trenerja in ga tudi niso potrebovali. Vendar tudi niso imeli udobnih tekaških copat in niso tekli po urejenih tekaških podlagah. Zato so tekli na način, ki si ga je zamislila narava in je blagodejen za naše mišice, vezi, sklepe. Ko tečemo po urejenih podlagah in obuti, pa telo spontano izbere bolj lenobni slog teka. Manj se napreza in poraba energije je manjša, na tla ne stopa, temveč pada … Vse to vodi v klecajoči tek, za katerega nismo ustvarjeni. In zato veliko število rekreativnih tekačev trpi za poškodbami kolen, kolkov, hrbta …

Kako naj se ljudje, ki vse življenje niso tekli in bili športno aktivni, začnejo ukvarjati s tekom?

Vsemu navdušenju nad tekom bi se ocenil za zelo zmernega človeka. In to zmernost svetujem tudi svojim učencem. Začetnikom bi svetoval, da naj teka ne dojemajo kot tekmovanje. Tek naj bo nega, terapija ali gibalna hrana, s katerimi krepimo mišice, vezi, sklepe, boljši hrustanec, medvretenčne ploščice … Pa tudi v glavi se nam bolj prijetno sveti. Tekmovalni cilji sicer imajo določene motivacijske prednosti, vednar lahko zelo hitro prestopimo tisto tanko črto in se poškodujemo. Začeteniki naj se predvsem učijo uživati pri teku. To lažje dosežemo z ozaveščenim slogom teka in manjšimi obremenitvami.

Tekmovalne ambicije verjetno vodijo v prehiter tek?

Drži. Moje stališče je, da je osnova razdalja, ki jo želimo preteči. Optimalna hitrost je tista, v kateri pač lahko tečemo. Zato ni nič narobe, če med tekom tudi hodimo. In če se teka lotevamo na takoimenovani “potovalni” način, se razdalja občutno poveča, po mojih izkušnjah se celo podvoji.

Kakšne so prednosti tekaške vadbe v skupini?

Večja rednost, motivacija, občutek napora je manjši. Skratka vse skupaj je lažje in bolj zabavno. Seveda je zelo pomemben tudi socializacijski dejavnik.

Kako pomembna je pravilna izbira obutve?

Tekaška obutev je neke vrste mehka podlaga, ki jo nosimo s seboj. Ker se ljudje razlikujemo, se ta mehka podlaga lahko pri enih preveč deformira, se “pošverda” na notranji strani in potem se nam zdi, kot da bi tekli po žlebu. Takrat govorimo o prekomerni pronaciji.
Za popolne začetnike je dobra skoraj kakršnakoli obutev, samo da ni prekratka in preozka. Potem pa je vse skupaj nekoliko bolj zapleteno. Zato je zelo dobro vedeti, kaj se dogaja z našim stopalom in gležnjem, ko stopimo na tla. In temu primerno obutev moramo izbrati.

Novinci so verjetno precej zmedeni, ko v trgovini gledajo polico , na kateri je na desetine različnih modelov, in se sprašujejo, kateri je pravi za njih. Kaj bi jim svetovali?

To je res težka odločitev. Začetniku bi svetoval, naj si izbere eno izmed osnovnih različic tekaških copat. Zelo pomembno je, da izbere pravilno velikost. Copati morajo imeti spredaj za en palec prostora in ne smejo biti preozki. Ko tečemo nekoliko več pa svetujem, naj posnamejo svoj način teka. To sicer izvedemo tudi na tekaških delavnicah. Tam tudi svetujem, kateri tip obutve bi bolj ustrezal.

Je tek za določene ljudi lahko nezdrav ali škodljiv – v mislih imam predvsem ljudi s prekomerno težo, ki s tekom precej obremenjujejo sklepe in skelet?
Seveda je lahko. Za ljudi s prekomerno telesno težo seveda bolj obremenjujejo svoj skelet, sklepe. To velja tako za hojo kot za tek. Pri hoji je sila reakcije podlage 100 odstotkov telesne teže, pri teku pa 200-300 odstotkov telesne teže. Tudi razmišljanje, da bomo hujšali samo z gibanjem, je zmotno. Je pa res, da gibanje vodi v način življenja, ki lahko vodi tudi v izgubo teže.

Vaša žena je pred nekaj leti odtekla polmaraton le nekaj dni pred porodom. Kako sta se odločila za ta podvig?

Tega nisva razumela kot kakršnokoli dodano tveganje. To sva razumela podobno, kot morda nosečnica, ki sicer ne teče in se sprehodi po ulici. Glede na to, da je bila Jasmina povsem zdrava in da je bilo med nosečnostjo vse v redu, sva rekla: zakaj pa ne? Res pa je, da sva imela s sabo denar za taksi, če bi bilo treba iti v porodnišnico. Maraton je bil namreč na sporedu nekaj dni po roku, zato smo s tekom na nek način spodbujali porod.

Kaj bi svetovali rekreativnemu športniku, ki bi se rad “užitkarsko”, se pravi brez tekmovalnih ambicij, ukvarjal s tekom. Kako pogosto naj teče, kakšnih razdalij naj se loti?

Čisti začetnik naj prve tri mesece teče dvakrat tedensko. V nadaljevanju pa trikrat na teden. Bolj utrjeni tekači lahko tečejo tudi štirikrat tedensko. Bolj pomebna kot pogostost se mi zdi rednost. Bolje je teči redno dvakrat na teden, kot tri mesece nič, potem pa štirikrat na teden. Glede tedenske razdalje je tudi dobro najti sebi primerno količino. Je pa res, da ko se naučimo uživati v teku, je daljši tek podaljšan užitek.

Koliko časa je po vašem mnenju potrebnega, da se telo privadi na tekaške obremenitve. Z drugimi besedami, koliko časa človek potrebuje, da postane tekač?

Da popravim vaše vprašanje, da človek postane spet tekač. Ljudje se seveda pri tem zelo razlikujemo. Mlajši se hitreje utrdijo, starejši pa nekoliko počasneje. Zelo velik vpliv ima tudi naša izhodiščna pripravljenost. Zelo zaželjeno je, da človek, ki želi teči, tudi redno hodi. Najbolj je, da vsak z lastnimi izkušnjami pride do optimalnega recepta zase. Prve tri mesece je pa ključno, da si ne želimo hitro napredovati v razdalji.

Že nekaj let ste tudi tekaški ambasador Intersporta. Kako pravzaprav poteka to sodelovanje?

Z Intersportom sodelujemo že od leta 2006. Stoji mi ob strani pri širjenju zdravega načina življenja, pri izvajanju delavnic in drugih aktivnosti. Jaz pa z veseljem pomagam s strokovnimi nasveti, pri usposabljanjih prodajalcev in pri testiranju tekaške obutve. Vodilo je Intersportov moto “šport za vse”. Tak demokratični pristop do gibanja je tudi bistvo moje filozofije. Zato že vrsto let delujemo na tem skupnem imenovalcu