Povzetek

Tek in poletje

Piše: Urban Praprotnik, tekaški trener Intersport

Tekli smo iz Ljubljane v Logarsko dolino. To skupaj znese okoli 77 kilometrov. V lahkotnem tempu z rednimi vmesnimi odseki hoje se da potovati res daleč in prijetno. Do Kamnika nam je vsem šlo odlično. Potem pa se je temperatura iz kilometra v kilometer povečevala. Pihal je rahel vetrič, a žal ravno v smeri našega teka, kar je pomenilo, da nas veter ni prav nič ohlajal. Postalo je prav zadušljivo vroče. Naša tekaška moč je začela pešati. V senci pod lipo smo se za nekaj minut ustavili in se vsaj malo ohladili. Naše napredovanje pa se je zelo upočasnilo. Na eni od okrepčevalnic sem se zaradi opravkov zadržal nekoliko dlje od sotekačev, ki so mi ušli.

Ker sem jih želel čim hitreje dohiteti, sem dvignil tempo. Na cesti, ki se stalno vzpenja in vodi proti Črnivcu, sem jih tudi ujel. A sem v to vložil kar precej svojih moči. Skupaj smo zavili na strmo gozdno cesto, ki pripelje naravnost na prelaz Kranjski Rak. V ta klanec smo seveda hodili, v obraz pa sem bil rdeč kot rak. Predstavljal sem si, da se bom med to hojo spočil in pridobil moči za naprej. To se običajno tudi zgodi. Če si utrjen tekač, je hoja namreč neke vrste počitek. Tokrat pa je bilo drugače. Z veliko težavo sem hodil in sem se moral pogosto ustavljati. Nisem bil zadihan, a sem bil vseeno čisto brez moči. In vroč. Z muko sem le prilezel do okrepčevalnice na prelazu. Tam sem se končno usedel na klop v senci, obmiroval in pil.

Biti pri miru mi je res najbolj prijalo. Čeprav je bilo še dobrih 30 kilometrov do Logarske doline sem se takrat tam odločil, da je tokrat tu tudi moj cilj. Nadaljevati res ne bi bilo pametno. Sotekači so odtekli naprej, jaz pa sem prisedel v spremljevalni kombi. Čutil sem, kako mi mirovanje iz minute v minuto koristi, da slabost počasi izhlapeva in se dobro počutje vrača. Hvaležen sem si bil, da sem se odločil tek predhodno dokončati.

Doživel sem pregretost telesa, ki bi se z nadaljevanjem teka lahko nevarno dodatno povečala. In ni redkost, da se to tekačem tudi dogaja. Velikokrat pa pri tem krivdo za slabo počutje, izgubo moči, omotičnost žal po krivem naprtimo dehidraciji.

Kadar je vroče, mi pa tečemo, je možno res za oboje, tako pregretost kot dehidracija. Dobro pa je razlikovati med njima, saj nam to omogoča, da ponudimo telesu to, kar res potrebuje: ohladitev ali pijačo.

Če smo pregreti, mi pa mislimo, da smo dehidrirani, se bomo nalivali in mislili, da bo to pomagalo. Ne bo. S pretiranim pitjem tekočine preko občutka žeje si poleg pregretosti na nek način izpiramo kri, ko se nam nevarno zmanjšuje koncentracija natrija v krvi.

Prvi, ki je ta pojav ugotovil pri ultramaratoncih, je bil svetovno priznani športni zdravnik Tim Noakes in to v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bila promocija športnih napitkov že desetletje v pogonu. Poleg promocije dodatnih sladkorjev, ki resnično pomagajo ohranjati moč pri naporih daljših od 90 minut, je temeljila na opozarjanju na nevarnosti dehidracije. Pogosto je bila uporabljena trditev, da 2 % izgube telesne tekočine vpliva na zmanjšanje športnega dosežka. Ali res? Ne.

Človek lahko s potenjem izgubi tudi do 4 % telesne teže, pa bo še vedno zmožen največjih dosežkov. V mojem primeru to pomeni, da lahko izgubim nekje do 3 litre vode. Da grem lahko toliko v minus, pa se bom še vedno izdatno potil. Telo bo še vedno lahko delovalo optimalno.

Ker se je ponavljanje o nevarnosti dehidracije med športnim naprezanjem tako zelo zasidralo v splošno zavest, ob težavah športnika v vročem skoraj vsi pomislijo na to, da mu primanjkuje vode. Pa to pri tekih, krajših od 42 kilometrov, to zelo težko dosežemo, sploh če redno pijemo po malem in to po nareku žeje. Če pijemo toliko, kolikor smo žejni, je to najbolje. Pri ultramaratonskih razdaljah je menda pitje zgolj po nareku žeje kljub vsemu premajhno.

Dobro je, da sta takrat pijača in jedača dodatno premišljeno izbrana in načrtovana.

Nikakor pa ne drži, da je več tudi bolje. Pijmo torej po pameti, tudi kadar ne pijemo alkohola.

Ko torej v vročem izgubljamo moči, se počutimo vse šibkejše, nismo žejni in lačni, se moramo nujno ustaviti v senci, mirovati in če je možno, hladiti s hladno, a ne ledeno mrzlo vodo po obrazu, rokah in stopalih. Na teh mestih najbolje izgubljamo odvečno toploto. Če je voda ledeno mrzla, lahko pride do ožanja žilic na koži, s tem pa se zmanjša pretok skozi njih in zanimivo, upočasni se ohlajanja jedra telesa.

Človek je med vsemi drugim člani živalskega kraljestva evolucijsko najbolje prilagojen na tek v vročem. A ko prekoračimo ogretost telesa nad 40 stopinj Celzija, pridemo v območje, ki je lahko tudi za nas smrtno nevarno. Ne bodimo torej žrtve vnaprej postavljenih ciljev. Cilje po potrebi prilagajajmo in bodimo ponosni tudi na njih. Rad se spomnim na klopco na Kranjskem Raku, kjer sem ugotovil, da je zaradi spleta okoliščin moj tekaški cilj tisti dan ravno tam.

Uživajmo v poletnem teku v vročem, a ko prenehamo uživati, je očitno napočil čas, da se ohladimo s počitkom. Izkoristimo poletje, da nas jeseni ne bo grenila ugotavitev, da je poletje minilo, mi pa ga nismo doživeli!